Measure your ability to perceive, use, understand, and manage emotions.
Izraz je v široko rabo prišel po knjigi Daniela Golemana iz leta 1995, a znanstveni temelj sta prej postavila Peter Salovey in John Mayer. Njuna opredelitev je precej ožja od priljubljene: čustvena inteligenca je sposobnost zaznavati čustva, jih uporabljati za mišljenje, razumeti njihovo dinamiko in jih uravnavati. Štiri sposobnosti, ne nabor dobrih značajskih lastnosti.
Ta razlika je načelna. Priljubljene različice pogosto mešajo čustveno inteligenco s sprejemljivostjo, optimizmom ali motivacijo — to pa so že osebnostne poteze, ki jih meri »Velikih pet«.
Zaznavanje — natančno branje čustev z obrazov, iz glasu in iz položaja. Uporaba — spretnost, da svoje čustveno stanje usmerite k potrebni nalogi, na primer da navdušenje izkoristite za ustvarjalno delo. Razumevanje — vedenje o tem, kako čustva prehajajo drugo v drugo in kaj jih sproža. Uravnavanje — sposobnost upravljati lastna in tuja čustva, ne da bi jih zatirali.
Od štirih vej je prav uravnavanje najmočneje povezano z resničnimi življenjskimi izidi in prav ono gre najtežje. Razlog je fiziološki: čustveni odziv nastane v amigdali hitreje, kot ga utegne predfrontalna skorja oceniti. Zato premor nekaj sekund pred odgovorom ni nasvet iz priljubljene knjige, temveč način, da počasnejši sistem dohiti hitrejšega.
Raziskave čustvenega poimenovanja kažejo, da že samo dejanje natančnega poimenovanja čustva zmanjša njegovo jakost — dejavnost amigdale upade. Razlika med »slabo mi je« in »razočaran sem, ker sem pričakoval drugače« je merljiva: druga različica v sebi že nosi namig, kaj storiti.
Za razliko od IQ, ki je precej stalen, se čustvena inteligenca opazno da uriti. Metaanalize razvojnih programov kažejo resničen, čeprav zmeren napredek. Največ prinese ne branje o čustvih, temveč vaja: redno poimenovanje lastnih stanj in zavesten premor pred odzivom.